Ukrepaj zdaj
Pripor
21. maja 2008 ob 6. uri zjutraj so posebne enote avstrijske policije vdrle v 23 zasebnih hiš in pisarn. Razbili so vrata, postelje so obkolili zamaskirani policisti in napol speče stanovalce ustrahovali z orožjem, uperjenim v njihove glave. Deset dolgoletnih aktivistov za zaščito živali so odvedli v pripor. Ministrstvo za notranje zadeve se je hvalilo, da so ulovili veliko kriminalno tolpo, ki naj bi bila odgovorna za številne primere poškodovanja lastnine, požige, napade s plinom in grožnje z bombnimi napadi.
A priprti aktivisti niso nikoli izvedeli, kaj točno naj bi zagrešili. Dostop do dokumentacije tožilstva jim je bil namreč onemogočen. Zaradi tega so nekateri aktivisti začeli gladovno stavkati, z zahtevo, da jim predstavijo dokaze, ali pa jih takoj izpustijo. Nastali so protesti v Avstriji in tujini. Takšno ravnanje oblasti so ostro kritizirali Amnesty International, avstrijska Stranka zelenih in nekateri socialni demokrati; javno znane osebnosti, kot na primer dobitnica Nobelove nagrade Elfride Jelinek, so pisale protestna pisma. Pred avstrijskimi ambasadami po vsem svetu so potekale demonstracije.
Ko so nekateri deli dokumentacije končno postali dostopni, so aktivisti in odvetniki soglasno vztrajali, da razkriti dokumenti ne vsebujejo nobenih dokazov kriminalnega delovanja, temveč le seznam običajnih dejavnosti nevladnih organizacij, kot je organizacija demonstracij, javnih tribun in konferenc. A državno tožilstvo zaradi poteka preiskave in domnevne neodvisnosti sodišča teh resnih ugovorov ni želelo komentirati. Martin Balluch, eden izmed zapornikov, dvakratni doktor in nekdanji znanstveni asistent na Univerzi v Cambridgeu je nadaljeval z gladovno stavko in vztrajal celih 39 dni.
»36. dan sem dosegel novo najnižjo točko, bližnje srečanje s smrtjo. Imel sem močan vtis, da visim nad popolnim breznom. Bil sem na tem, da padem vanj. Občutek sem imel, kot da sem do vratu v ozki špranji, in stojim na tako tankem ledu, da ne bo več dolgo zdržal moje teže. Izvleči se več nisem mogel sam.« Martin Balluch v pismu iz zapora.
Aktivisti so bili prisiljeni bivati v razmerah, ki niti približno niso bile v skladu z načelom nedolžnosti, dokler krivda ni dokazana. Tudi do 23 ur na dan so bili zaklenjeni v malih celicah, preostalo uro so se lahko sprehajali na betonskem dvorišču. Tuširanje in sprejemanje obiskov je bilo dovoljeno le dvakrat tedensko. Onemogočen jim je bil fizični stik z najbližjimi, dovoljen je bil le 30 minutni pogovor skozi stekleno steno. Nič čudnega torej, da so nekateri aktivisti bili prisiljeni jemati antidepresive.